Kako deluje
1. KAJ JE VILIČAR ?
2. VRSTE POGONOV
2.1. Viličarji z motorji z notranjim izgorevanjem
2.2. Viličarji na plinski pogon
2.3. Viličarji na električni pogon
2.4. Viličarji na akumulatorski pogon
2.5. Avtomatični viličarji
2.6. Viličarji na hidrostatični in hidrodinamični pogon
2.7. Ročni akumulatorski viličarji
2.8. Visoko regalni viličarji
2.9. Štiripotni viličarji
3. TRANSPORTNE POTI
4. DELO Z VILIČARJI
5. STROGE PREPOVEDI ZA VOZNIKE VILIČARJEV
6. DOLŽNOSTI VOZNIKOV VILIČARJEV
7. VARNOSTNA DOLOČILA IN NAVODILA


  1. KAJ JE VILIČAR ?
Viličar je transportni stroj, ki se uporablja za razkladanje, nakladanje in prevoz tovora do svoje predpisane nazivne vrednosti. Viličarji so najbolj izkoriščeni takrat, ko dvigajo bremena in jih prevažajo na čim krajši razdalji. Tak način dela viličarja zahteva pogosta pospeševanja in zaviranja vozila, kakor tudi stalno spreminjanje smeri vožnje.

Za opravilo takšnega delovnega postopka mora voznik viličarja z motornim pogonom stalno pritiskati in sproščati sklopko, zavirati in pospeševati, oziroma kontrolirati upravljanje plina. Zato so strokovnjaki na področju logistike in strojništva za razbremenitev vozila in voznika viličarja razvili druge vrste pogonov. To so hidrodinamični ali hidrostatični pogoni.

Lažji, manjši viličarji so opremljeni z mehaničnim upravljanjem koles, težji pa imajo servo volan, vendar danes pri serijskih proizvodnjah ni več mehanskega upravljanja koles.
top nazaj na vrh

  2. VRSTE POGONOV
Glede na vrsto pogona ločimo viličarje na električni pogon, na akumulatorski pogon, viličarje z motorji z notranjim izgorevanjem ter avtomatične viličarje, tako imenovane robote.
top nazaj na vrh

  2.1. Viličarji z motorji z notranjim izgorevanjem

Med pogonskimi motorji najdemo predvsem bencinske motorje, kljub temu pa se večina proizvajalcev viličarjev danes nagiba predvsem k dizelskim motorjem. Bencinski motorji se za viličarje malo uporabljajo, ker imajo več slabih lastnosti:

  • motor ima razmeroma kratko življenjsko dobo,
  • gorivo - bencin je lahko vnetljivo, zaradi česar je ogrožena požarna varnost in s tem tudi nevarnost za osebje,
  • izpušni plini vsebujejo precej strupenih snovi, zaradi česar takšnega viličarja ne smemo uporabljati v zaprtih prostorih,
  • motor povzroča hrup, ki moti in slabo vpliva na voznika in ljudi, ki delajo v bližini.

Seveda pa imajo ti viličarji tudi nekatere prednosti:

  • če jih primerjamo z akumulatorskimi, so hitrejši, motor ima večjo moč, zato je vlečna sila večja in s tem lahko viličar premaguje tudi večje vzpone,
  • so stalno sposobni za delo tudi v več izmenah.

Kot že predhodno omenjeno, se večina proizvajalcev nagiba k dizelskim motorjem zaradi:

  • vzdrževalnih razlogov,
  • večje moči in vzdržljivosti motorja,
  • manjših pogonskih stroškov.
Motorji na dizelski pogon so še posebej pri večjih viličarjih popolnoma izrinili bencinske motorje. Edini slabi lastnosti viličarja na dizelski pogon so večja hrupnost (to velja predvsem za starejše, medtem ko za nove to ne velja) in neuporabnost viličarja v zaprtih prostorih zaradi izpušnih plinov. Posebni model viličarja z motorjem z notranjim izgorevanjem je viličar na plinski pogon.
top nazaj na vrh

  2.2. Viličarji na plinski pogon

Pri viličarjih na plinski pogon gre pogosto za kombinirani pogon bencina in plina. Viličar lahko obratuje z bencinom kot pogonskim sredstvom ali pa s plinom, kar nam omogoča posebna izvedba elektronskega uplinjača.

Prednosti viličarja na plinski pogon so mnogo čistejši izpušni plini, tako da lahko z njim obratujemo tudi v zaprtih prostorih. Pri teh viličarjih pa moramo biti kljub temu pozorni na nekatere težave, ki izvirajo iz plinskega sistema:

  • paziti moramo na zelo dobro tesnjenje celotnega plinskega sistema,
  • cevovodi za gorivo morajo biti pravilno pritrjeni ter zavarovani pred obrabo, toploto, zlasti pred izpušnimi plini,
  • prostor, v katerem je viličar, mora biti prezračevan.

Propan in butan sta v mešanici z zrakom zelo eksplozivna. Zato ta dva plina nikjer in nikoli ne smeta uhajati nekontrolirano v ozračje. Plina se morata pretakati iz plinske jeklenke do motorja le po cevnem sistemu, ki je za plin popolnoma nepropusten. Zaradi varnosti je nujno potrebno občasno kontrolirati cevne napeljave in to z uporabo milnice in čopiča. Nikdar s prižgano vžigalico ali uplinjačem! Za varno obratovanje plinske naprave moramo ravnati takole:

  • jeklenka ne sme biti nikoli napolnjena do max. ampak samo 4/5 prostornine jeklenke,
  • če je dovod plina speljan skozi gumijasto cev, mora biti cev iz takšnega materiala, da jo plin ne razjeda.

Če se pri samem obratovanju viličarja ali pri menjavi jeklenke pojavi ogenj, moramo takoj storiti naslednje:

  • takoj zapreti ventil jeklenke; naj se plamen pojavi kjerkoli, bo ugasnil takoj, ko bo dovod plina prekinjen,
  • enako ravnamo, če se plamen pojavi na ventilih jeklenke. Pomembno pri vsem tem je, da jeklenko čimprej zapremo, da bi se le-ta ne mogla vneti nad 40 stopinj Celzija. Če pa se ogenj pojavi v prostoru, kjer obratuje plinski viličar, moramo viličar takoj odpeljati na prosto.

top nazaj na vrh

  2.3. Viličarji na električni pogon
Pri tem tipu viličarja govorimo o električnem toku z napetosjo med 220 V in 380 V, ki ga viličar dobiva preko električnega kabla. Pogon takšnega viličarja je sila enostaven. Elektromotor poganja hidravlični agregat, ki pošilja hidravlično olje pod pritiskom v dvižni cilinder. Pomanjkljivost, oziroma slaba lastnost takih viličarjev je napajalni kabel. Ker je napajan prek kabla, ima omejen radij dela.
top nazaj na vrh

  2.4. Viličarji na akumulatorski pogon

Motor je elektromotor, ki dobiva električni tok iz akumulatorja. Ta način pogona je med najbolj razširjenimi, ker ima vrsto dobrih strani:

  • ni izpušnih plinov, zato taki viličarji lahko obratujejo v zaprtih prostorih,
  • ne povzroča hrupa,
  • obratovanje je čisto, kar je pomembno zlasti v prehrambeni industriji,
  • pogosto so to manjši viličarji in so zato bolj prikladni za dela v proizvodnji in pa manjših skladiščih,
  • obratovanje teh viličarjev naj bi bilo cenejše.

Seveda so pa tudi slabe lastnosti teh viličarjev:

  • niso primerni za vožnjo po slabih transportnih poteh in večjih strminah,
  • ne morejo obratovati kombinirano zaradi akumulatorjev, ki so sposobni dajati električno napetost 5 - 8 efektivnih ur,
  • pri samem polnjenju potrebujemo usmernik,
  • pri polnjenju akumulatorjev se sprošča plin vodik, ki je zelo vnetljiv, zato polnjenja akumulatorja ne moremo opravljati v prostorih, kjer se odvijajo tehnološki procesi, ampak na posebno določenih mestih, kjer je dovolj dotoka svežega zraka, oziroma v zračnih prostorih.

top nazaj na vrh

  2.5. Avtomatični viličarji

Gre za akumulatorski ali električni viličar. Ta tip viličarja pri delu ne potrebuje voznika. Električni viličarji navadno drsijo po vodilih in so primerni bolj ali manj za velika skladišča.

Program dela dobi viličar z luknjano kartico, v novejših verzijah pa je vgrajen računalnik. Akumulatorski avtomatični viličarji se uporabljajo za dobavo in odvoz polizdelkov iz skladišča. Primerni so za velike proizvodne sisteme, kjer imajo serijsko proizvodnjo.

Za te viličarje obstajajo posebne transportne poti, ki so označene s posebno barvo ali pa imajo vgrajene posebne elektronske signale, oziroma električne tipalke, da viličar zazna, kje se lahko giblje. Vse to danes ureja računalnik. Če avtomatični viličar na svoji poti trči ob oviro, v katero zadane z odbijačem, se takoj ustavi.
top nazaj na vrh

  2.6. Viličarji na hidrostatični in hidrodinamični pogon

To vrsto pogona imajo dizel, akumulatorski in plinski viličarji.

Hidrostatični pogon se že na prvi pogled loči od klasičnega. Viličar ima le dva pedala: enega za vožnjo naprej in enega za vožnjo nazaj. Torej nima ročice menjalnika, kakor tudi ne pedala za sklopko.

Pri hidrostatičnem pogonu motor (dizel, plinski ali elektromotor) poganja aksialno hidravlično batno črpalko. Pritisk na enega od pedalov pomeni hkrati tudi povečanje plina. S pritiskom na pedal se spreminja naklon batov in črpalka pretaka večjo ali manjšo količino olja. Črpalka odvaja to količino olja v hidromotor, ki poganja kolesa viličarja, zato se viličar pomika hitreje ali počasneje. Voznik ima torej na skrbi samo dva pedala, ustavi pa se brž, ko dvignemo nogo s pedala.

Bistvo in prednost hidrostatičnih pogonov oz. menjalnikov je, da nam le-ti omogočajo brezstopenjsko regulacijo hitrosti vožnje, hkrati pa prevzamejo še funkcijo delovne zavore.

Tudi hidrodinamični pogon omogoča preprosto upravljanje in brezstopenjsko regulacijo hitrosti. Tudi tukaj se pogon loči od klasičnega. Prav tako imamo dva pedala, enega za dodajanje plina, drugega pa za zaviranje. Z dodajanjem plina se v menjalniku veča pritisk olja (s pomočjo hidravlične turbine) in menjalnik samodejno preklopi na višjo prestavo; navadno imajo hidrodinamični menjalniki največ dve prestavi. Prestavno ročico imajo viličarji navadno pod volanom in v bistvu gre za električno prestavljanje s pomočjo elektromagnetnih ventilov.

Posebno vlogo ima pri hidrodinamičnih menjalnikih pedal za zavoro, oziroma delovna operacija, ki jo imenujemo ''inčenje'' kar pomeni počasno premikanje, oziroma približevanje. Področje reguliranja ''inčenja'' zavzema 1/3 hoda pedala, zaviranje na istem pedalu pa 2/3 hoda pedala.

Skratka, če povzamemo dobro lastnost hidrostatičnega in hidrodinamičnega pogona, nam ta način pogona omogoča za cca. 40% hitrejše upravljanje, kot z klasičnim pogonom, oziroma mehanskim menjalnikom.
top nazaj na vrh

  2.7. Ročni akumulatorski viličarji

To je viličar, ki ima lastni pogon za vožnjo in dvig, voznik pa hodi pred njim. Pogon je večinoma akumulatorski. Upravljalne gumbe ima voznik na kontrolni ročici, ki mora biti iz varnostnih razlogov izdelana tako, da se postavi v vertikalni oziroma horizontalni položaj, če jo voznik izpusti iz rok. V teh položajih so prekinjene vse komande. Na ta način se izključi možnost, da bi prišlo do nezgode. Ko izpusti ročico, se postavijo komande v nevtralen položaj - vključi se zavora za vožnjo.

Največja hitrost teh viličarjev na ravni transportne poti ne sme presegati 6 km/h. Ti viličarji ne potrebujejo varnostne strehe, ker so dvižne višine majhne, voznik pa je med delom precej oddaljen od bremena in le-to ne more pasti nanj. Obvezno pa morajo tovrstni viličarji imeti varnostno rešetko med komandno ročico in dvižnim mehanizmom.
top nazaj na vrh

  2.8. Visoko regalni viličarji

To so običajno čelni viličarji, ki imajo to posebnost, da se kabina z voznikom dvigne skupaj z bremenom na vilicah. Pogon teh viličarjev je vedno akumulatorski. Že sam naziv viličarja nam pove, da so namenjeni za delo med visokimi regali.

Dvižne višine teh viličarjev so do 12 metrov, kar je precej več od običajnih viličarjev in je tako lahko skladiščna površina od 3- do 4-krat bolje izkoriščena. Da pa ti viličarji lahko vozijo tudi v nižjih prostorih, oziroma skozi vrata, imajo teleskop, ki je sestavljen iz treh ali celo štirih delov. Ti viličarji potrebujejo za vožnjo med regali zelo malo prostora, praktično toliko, kot so sami široki. Ob straneh imajo vgrajena vodilna kolesa, ki se med vožnjo med regali dotikajo vodilnih letev, ki so nameščene pri tleh.

Tovrstni viličarji imajo posebnost. Ker vozijo v neposredni bližini mirujočih regalov, je nevarno, da voznik viličarja med vožnjo z eno ali drugo roko poseže v nevarno področje regalov. V ta namen imajo ti viličarji vgrajen dvoročni vklop. Voznik mora torej imeti pri vseh gibih viličarja obe roki na komandnih ročicah.
top nazaj na vrh

  2.9. Štiripotni viličarji
To so viličarji, ki se lahko gibljejo v smeri vožnje ali pravokotno nanjo. Predvsem se uporabljajo v skladiščih paličastega materiala, oziroma tam, kjer obstajajo dolga bremena. Viličar se lahko pomika v katerikoli smeri, lahko pa se vozi tudi bočno in diagonalno, kar pri ostalih viličarjih ni možno.
top nazaj na vrh

  3. TRANSPORTNE POTI

Transportnih poti mora biti toliko in morajo biti tako razporejene, da so hitro in varno prehodne in da transport, ki po njih poteka, ni nevaren za delavce, ki so zaposleni v bližini teh transportnih poti.

Da bi bila transportna pot kolikor toliko varna, je zelo pomembno, kakšne so dimenzije transportne poti. Velja pravilo, da mora biti transportna pot za 60-75 cm širša od širine bremena, oziroma vozila. Prav tako je zelo pomemben nagib transportnih poti. Viličar ne sme obratovati na strmini z nagibom 12%. Že pri tem nagibu je priporočljivo, da prevaža breme v vzvratni vožnji po strmini navzdol, da je možnost prevrnitve izključena. Tla takega klanca morajo biti hrapava, da ne pride do zdrsa.

Pomemben dejavnik varnosti je tudi osvetlitev transportnih poti, vendar pa pri tem ne pozabimo na vzdrževanje svetilnih teles; recimo prah zniža svetilnost za 30%. Označevanje transportnih poti je zelo pomembno; često prihaja do tega, da transportni delavci poti zožijo. Poti morajo biti označene z belo ali rumeno črto širine najmanj 50 mm.
top nazaj na vrh

  4. DELO Z VILIČARJI

Voznik viličarja mora predvsem spoštovati naslednja načela:

  • pravilo o uporabi viličarja v zaprtem prostoru,
  • uporaba viličarja v eksplozijsko nevarnem prostoru,
  • uporaba viličarja po transportnih poteh, ki morajo biti pravilno urejene,
  • paziti na križanja raznih transportnih poti.

Naš pravilnik o nakladanju in razkladanju tovornih motornih vozil pa prinaša razen tega še naslednja določila:

4.1 V manevrskem prostoru viličarja smejo biti med delom samo tisti delavci, ki so zaposleni pri delu z viličarjem. Obrazložitev: Težko je definirati manevrski prostor viličarja. To bi bil celoten prostor, kjer se viličar premika.

4.2 Breme mora ležati na vilicah čim bliže zadnjemu delu vilic. Nikakor ne sme težišče bremena ležati preveč blizu konic vilic. Diagram nosilnosti viličarja, ki je pritrjen na viličarju, daje točno mesto, kje na vilicah se ne sme nahajati težišče bremena. Breme ne sme štrleti čez rob več kot za tretjino svoje širine. Obrazložitev: Ta točka govori o stabilnosti viličarja, na kar moramo paziti pri nakladanju viličarja. Dviganje bremena z vilicami in nagibanje jarma se izvaja s pomočjo hidravličnega mehanizma. Ta mehanizem lahko prenese precejšnjo obremenitev, tako da zlahka preobremenimo viličar. V primeru preobremenitve pa pride do prevrnitve viličarja. Nekateri uporabniki si pri prenašanju težjih bremen pomagajo tako, da povečajo protiutež viličarja. Na zadnjem delu viličarja namestimo dodatno utež, tako da spet vzpostavijo ravnotežje.

Taka improvizacija je silno nevarna, ker tvegamo resno poškodbo vozila, kar ima lahko za posledice tudi poškodbe ljudi:

  • lahko pride do zloma vilic in breme pade na tla,
  • dodatno nameščena utež lahko pade z viličarja in koga poškoduje, viličar pa se zaradi porušenega ravnotežja prevrne;
  • možne so poškodbe na hidravličnem mehanizmu. Ves hidravlični sistem je sicer zavarovan z varnostnim ventilom, ki se lahko pokvari, prav tako tudi hidravlični vod.

Zadnja nevarnost res ni tako velika, ker so že skoraj vsi proizvajalci s tehničnimi izboljšavami to nevarnost omejili:

  • pred vsakim hidravličnim cilindrom danes že vgrajujejo nepovratni hidravlični ventil, ki v primeru pretrganja fleksibilne cevi blokira izhod hidravličnega olja,
  • vse hidravlične naprave na viličarju so pred vgradnjo testirane s 50% nadpritiskom, ki ga morajo seveda vzdrževati,
  • proizvajalci se trudijo, da bi varnostni ventil nastavili čim bliže nazivnemu tlaku, ki je potreben za dviganje normalnega bremena.

4.3 Breme na vilicah ne sme zastirati pogleda. Če se temu nikakor ne moremo izogniti, mora določena oseba poleg viličarja vozniku dajati signale. Obrazložitev: Breme dostikrat zastira pogled vozniku viličarja. Razen že omenjenega spremljevalca, ki bi voznika z znaki vodil, si lahko voznik pomaga tudi z vzvratno vožnjo.

4.4 Prevoz bremena se opravlja z vilicami nagnjenimi nazaj v transportni položaj. Višina najnižjega dela vilic od tal naj ne bo večja od 500 mm. Obrazložitev: Transportni položaj vilic pomeni dvig bremena z vilicami do višine 300-500 mm od tal ter nagib jarma popolnoma nazaj. Če vozimo z viličarjem daljša bremena, je sicer dovoljeno breme za trenutek dvigniti, da se izognemo oviri, nato pa spet spustiti vilice v transportni položaj. Vendar mora biti teleskop, oziroma jarem, ves čas nagnjen popolnoma nazaj.

4.5 Breme mora biti na vilicah naloženo tako , da je izključena možnost rušenja. Obrazložitev: Porušitev bremena na vilicah je vsekakor nevarna. Voznik lahko preceja vpliva na to, da se breme ne bo zrušilo. Na nevarnem terenu mora voziti zelo počasi in se mora izogibati terenu z bočnim nagibom. Voznikova dolžnost je tudi ta, da nalaga samo tako breme, ki je pravilno zloženo. Škatle, ki že pred manipulacijo težijo k temu, da bi se porušile, mora ali pravilno zložiti, ali pa zahtevati, da to storijo drugi.

4.6 Zelo dolga bremena lahko prenašata dva viličarja. V takem primeru moramo določiti osebo, ki bo voznika vodila s signali. Obrazložitev: Prenašanje dolgih bremen je pri nas pogosto. Vodja manipulacije mora celotni manever voditi tako, da breme ne zdrsne z vilic, ter da noben od viličarjev ni pri manipulaciji preobremenjen. Ker prenašanje bremen v parih zahteva zelo dobro izurjene voznike, je treba to delo poveriti le izkušenim voznikom. Tako delo naj ne bi bila redna praksa, temveč naj se tako raztovarja le v primeru, ko moramo raztovoriti enkratno, posebej dolgo breme. Pri takem delu moramo upoštevati predvsem naslednja priporočila:

  • Pred začetkom dela z dvema viličarjema določimo zaporedje delovnih nalog.
  • Vzamemo dva viličarja, od katerih je vsak sposoben prevzeti težo celotnega bremena.
  • Viličarja naj bosta enakih tipov. To je pomembno zato, da dosežemo istočasno razbremenitev.
  • Koristno je pritrditi dvižne mehanizme obeh viličarjev na horizontalno letev. To omogoča dodatno kontrolo pri spuščanju oz. prevozu bremena.
  • Prevoz je potrebno opraviti na čim krajši razdalji.
  • V bližini obeh viličarjev in bremena se ne sme nahajati nihče, razen signalista in obeh viličaristov.


4.7 Nagib terena ne sme presegati 3 stopinje. Obrazložitev: Prevelik nagib terena lahko povzroči prevrnitev viličarja naprej prek bremena. Predvsem se moramo izogibati vožnji večjih bremen navzdol po strmini. Viličarje preizkušajo na strmini 10 stopinj. Vendar je to statični preizkus. Če bi po takšni strmini vozili navzdol, bi se viličar gotovo prevrnil, ker bi delovale nanj še dodatne dinamične sile. Prav zaradi tega je predpisana varnostna meja 3 stopinje. Strmina z naklonom 3 stopinje še ni nevarna in lahko vozimo popolnoma normalno, če bi pa že prišli v situacijo, da bi morali to določilo prekršiti in voziti po večji strmini (ki pa ne sme biti več kot 10 stopinj) je najbolje, da peljemo breme navzdol v vzvratni vožnji, ker nam taka strmina še pomaga, da obdržimo ravnotežje.

4.8 Na viličarjih je prepovedan prevoz ljudi.
top nazaj na vrh

  5. STROGE PREPOVEDI ZA VOZNIKE VILIČARJEV

Voznik viličarja pri svojem delu z viličarjem ne sme opravljati naslednjih del:

  • dviganje težjega tovora, kot je nosilnost viličarja,
  • dvigati tovor, ki na paleti ni stabilno naložen,
  • povečati protiutež viličarja z namenom, da bi dvignil težje breme,
  • premikati viličar z visoko dvignjenim bremenom,
  • sunkovito zavirati,
  • voziti z večjo hitrostjo, kot predpisuje pravilnik,
  • puščati kontaktni ključ na viličarju, oziroma omogočiti nepooblaščenim osebam voziti viličar,
  • zadrževati se ali hoditi pod vilicami, ki so dvignjene, tudi če na njih ni tovora,
  • prevažati z viličarjem ljudi,
  • z viličarjem vleči ali riniti vagon, če viličar za tako delo ni prirejen,
  • kaditi v bližini, kjer se polnijo akumulatorji, ali kjer se z gorivom polnijo motorni viličarji.

top nazaj na vrh

  6. DOLŽNOSTI VOZNIKOV VILIČARJEV

Dolžnosti lahko razdelimo v tri skupine:

  • dolžnosti pred začetkom dela,
  • dolžnosti med delom,
  • dolžnosti po končanem delu.

Dolžnosti voznika viličarja pred začetkom dela izvirajo iz zahteve, da mora voznik pred začetkom dela opraviti vizuelni pregled viličarja. Če pri dnevnem pregledu ugotovi kakršnokoli pomanjkljivost, za katero meni, da je toliko nevarna, da bi pri kasnejšem delu lahko prišlo do nezgode, ne sme uporabiti viličarja. Če kljub temu prične delati in dejansko pride do nezgode, ki ima za posledico invalidnost ali celo smrt sodelavca, je voznik viličarja lahko kaznovan po kazenskem zakoniku z zaporno kaznijo.

Dolžnosti voznika viličarja med delom so, da se ravna po zahtevah pravilnikov, ki veljajo za to področje, po določbah zakona o varstvu pri delu določenega podjetja in po navodilih posameznega proizvajalca viličarjev.

Tudi po končanem delu ima voznik viličarja določene dolžnosti in sicer:

  • Viličar mora parkirati na določeno mesto, ki mora biti zavarovano pred vremenskimi vplivi, viličar ne sme biti parkiran na mestu, kjer bi oviral drug transport in najmanj 1 meter od železniškega tira. Ne sme parkirati na strmini.
  • Potrebno je izključiti motor,
  • zategniti ročno zavoro,
  • vilice spustiti na tla,
  • odstraniti ključ, s katerim je možno zagnati pogonski motor.

top nazaj na vrh

  7. VARNOSTNA DOLOČILA IN NAVODILA
  1. Za upravljanje z viličarjem se sme določiti le oseba, ki ima uspešno opravljen tečaj ter izpit za voznika viličarja.
  2. Upravljanje z viličarjem osebam, ki nimajo kvalifikacij iz prve točke, ni dovoljeno.
  3. Z viličarjem lahko dela več oseb v samo vnaprej določenem času (delo v izmeni). V delovni skupini mora biti več delavcev, ki so sposobni upravljati z viličarjem, da lahko v določenih primerih zamenjajo prvega voznika in da se prepreči upravljanje viličarja neusposobljenim osebam.
  4. Delo, za katero uporabimo viličar, mora biti vnaprej odrejeno.
  5. Poti, po katerih opravlja viličar transportne naloge, morajo biti dovolj trdne in vidno označene.
  6. Voznik viličarja je oseba, ki upravlja viličar in mora zato izpolnjevati naslednje pogoje:

    • Zdravstvene in strokovne pogoje, predpisane z zakonom.
    • Preden nastopi z delom, mora na redni zdravniški pregled , da se ugotovi njegovo splošno zdravstveno stanje in na specialistični zdravniški pregled, da se ugotovijo psihične in druge sposobnosti za opravljanje viličarja in preizkusita vid in sluh.
    • Voznik viličarja mora hoditi na obdobne kontrolne zdravniške preglede vsako leto, pa tudi po hujši nesreči ali prestani bolezni.
    • Voznik ne sme biti mlajši od 18 let.
    • Delavci, ki bolehajo za božjastjo, vrtoglavico, visokim ali nizkim krvnim pritiskom, anemijo in delavci, pri katerih se ugotovi nesposobnost za potrebno koncentracijo in pazljivost, ne morejo biti zaposleni kot vozniki viličarja.

  7. Pred začetkom dela je voznik viličarja dolžan vsak dan pregledati, če je viličar v zadovoljivem stanju in preizkusiti delovanje naprav na viličarju. Posebna pozornost naj velja kolesom, dvižnemu mehanizmu, krmilnemu mehanizmu in hidravliki. Če voznik pri pregledu opazi okvaro ali nepravilnost, mora takoj obvestiti svojega neposrednega vodjo. Kadar se voznik pri prevzemu dela ali med delom ne čuti sposobnega da bi le-tega opravljal, naj obvesti vodjo.
  8. Najstrožje prepovedano je med delom uživati alkohol, poživilo ali mamilo in le-to shranjevati v kabini viličarja. Prav tako je prepovedano priti vinjen ali omamljen na delo.
  9. Preden voznik zapusti delovno mesto, mora viličar razbremeniti, odpeljati na parkirni prostor, vozilo pregledati, okvir vilic poravnati, vilice spustiti na leseno podlago, vozilo očistiti in ga zakleniti, vse komande morajo biti v ničelnem položaju, vozilo zavremo z najnižjo prestavo, po potrebi še podložimo kolesa.
  10. Tudi med delom se mora voznik viličarja večkrat prepričati o brezhibnem delovanju viličarja.
  11. Voznik mora ob najmanjši nevarnosti ali nepravilnosti vozilo ustaviti in ukrepati.
  12. V nobenem primeru viličarja ne smemo preobremeniti z večjim tovorom, kot je predpisano. Dopustna obremenitev mora biti vedno označena na viličarju.
  13. Voznik viličarja ne sme zapustiti viličarja, vse dokler ga ne razbremeni, postavi na določen prostor, komande postavi v nulti položaj in vozilo zaklene.
  14. Voznik viličarja ne sme čistiti ali popravljati vozila v pogonu. To lahko stori le, če so vse naprave izključene.
  15. Pred vožnjo in tudi med vožnjo mora voznik viličarja spremljati delo ostalih udeležencev v transportu.
  16. Redno in vestno je potrebno voditi dnevnik dela.
  17. Nakladalne in razkladalne površine, dostopi k takim površinam, poti trajno namenjene razkladanju in nakladanju tovora morajo imeti trdno podlago, biti morajo tudi redno vzdrževane. Nagnjene poti in nagnjeni dostopi morajo biti pozimi očiščeni snega in ledu, ter posipani.
  18. Širina poti in dostopov, po katerih vozijo vozila v obeh smereh, ne smejo biti manjša od 5 metrov. Najmanj 3 metre morajo biti široke poti, če je transport enosmeren. Poti za pešce ob omenjenih voznih poteh morajo znašati najmanj 0,5 metra, na ovinkih pa tudi več.
  19. Pri parkiranju viličarjev je potrebno paziti na razdaljo med vozili v vrsti, ki naj bo najmanj 1 meter. Razdalja med vozili, ki stojijo drugo poleg drugega, naj ne bo manjša od 1,5 metra. Vilice naj bodo pri tem spuščene na podlago, vilični okvir pa nagnjen naprej.
  20. Na vseh nakladalnih in razkladalnih površinah, dostopih in poteh morajo biti postavljeni prometni znaki, ki so predpisani za javne ceste. Največja dovoljena hitrost vožnje znotraj podjetja je 10 km/h, v zaprtih prostorih pa največ 5 km/h.
  21. Nakladalne in razkladalne površine morajo biti ponoči ustrezno osvetljene - najmanj 10 luxov.
  22. Pri nakladanju kosovnih tovorov iz skladovnice se je potrebno najprej prepričati, da je skladovnica dovolj stabilna.
  23. Pri razkladanju tovora na odprtih površinah je pomembno upoštevati njihovo vrsto, obliko in težo. Pri mehaniziranem skladanju ne sme tovor presegati višine 6 metrov, pri ročnem skladanju pa 2 metra. Skladamo vedno najprej težje tovore, skladamo pa tudi vsako vrsto tovora posebej. Ta pravila veljajo tudi za nakladanje na vozila.
  24. Mehanizirano nakladanje in razkladanje mora biti ločeno od ročnega.
  25. Pri nakladanju in razkladanju eksplozivnih in hitro vnetljivih tovorov je prepovedano kaditi.
  26. Vsak novi viličar je treba pregledati in preizkusiti. To je potrebno storiti tudi po vsakem večjem popravilu, Pregledi se opravijo v rokih, določenih v ustreznih aktih.
  27. Kadar je pri delu ugotovljena določena napaka naprave na viličarju, je delo treba ustaviti in napako odstraniti.
  28. Viličarji na gosenicah se ne smejo uporabljati na trdih podlagah (beton, asfalt, makadam).
  29. Med nakladanjem in razkladanjem z viličarjem so lahko v manevrskem prostoru prisotni le tisti, ki pri tem opravilu pomagajo. Manevrski prostor je določen z gabaritom tovora, oziroma s štrlečim premičnim delom viličarja.
  30. Na prijemnih vilicah viličarja mora ležati tovor čim bliže zadnjemu delu okvirja vilic, enakomerno naj bo razporejen po obeh krakih, čez vrh vilic naj ne sega več kot za tretjino svoje širine. Tovor mora biti položen na podlago, da ga z vilicami lahko zajamemo. Tovor, zložen na vilicah, vozniku ne sme zastirati pogleda. Kadar se prevaža obsežen tovor, ki vozniku zastira pogled, tedaj je nekdo dolžan dajati vozniku znake pri prenašanju in dviganju. To smemo storiti le izjemoma, takrat ko nimamo druge rešitve. Če pri skladanju in jemanju tovora ni prostora za vilice, le-teh ne smemo s silo tiščati v tovor ali zemljo.
  31. Prenos tovora z viličarjem se opravlja z nazaj pomaknjenimi vilicami (okvirjem vilic). Med spodnjim robom prijemnih vilic in tlemi mora biti pri viličarjih na kolesih najmanj 0,5 metrov pri viličarjih na gosenicah pa 0,25 metrov prostora.
  32. Dolge tovore je dovoljeno prenašati z viličarjem samo takrat, kadar so na voljo proste in ravne površine. Prijemanje tovora je treba opraviti tako, da tovor ne more pasti ali se zrušiti.
  33. Pri prenosu tovora z dvema viličarjema hkrati mora nekdo usmerjati njihovo delo.
  34. Pri prenašanju tovora z viličarjem po nagnjenem terenu nagib ne sme presegati 3 stopinj.
  35. Tovor z viličarjem odlagamo na podloge ali palete, tako da vilice lahko neovirano prijemajo.
  36. Z viličarjem lahko upravlja le oseba, ki je za to pooblaščena in ki izpolnjuje vse pogoje. Vsem ostalim je upravljanje prepovedano!

top nazaj na vrh



« Nazaj